Zgodovina taborov

LETNI TABOR ŠD NARODNI DOM

V društvu so že od samih začetkov pomembno vlogo imele tudi dejavnosti zunaj telovadnice. Ena izmed najpomembnejših je letni tabor, ki članom društva ponuja prijetno obliko druženja v poletnem času in, predvsem v začetnih letih organizacije taborov, tudi nadaljevanje telovadne dejavnosti v naravi. Zelo nazorno razmišljanje o koristnosti letnih taborov, ki je tudi v današnjih časih še kako aktualno, je v Letnem poročilu Ljubljanskega Sokola leta 1931 zapisal Mitja Švigelj: »Taborjenje moramo smatrati za važnega činitelja telesne vzgoje in za neko panogo telovadnega društva. Taborjenje nudi vsakemu njegovemu udeležencu izredno mnogo, predvsem: človek se dobro razgiba v zdravi in lepi naravi, svojo telovadbo prestavi v sredo svežega zelenja, v bližino bistre reke in osvežujočega gozdnega ozračja in je ves dan izpostavljen takemu zdravemu vplivu narave. Razen tega živi v prijetni družbi in igri ter čuva red, disciplino in organizacijo. Ali ni tako taborjenje koristno za mladega človeka? Jasno je torej, da taborjenja ne smemo smatrati samo za počitniško kolonijo, ki daje določeni dobi korist, temveč za stalno in smotrno sredstvo telesne in pa etične vzgoje, za kar mora biti tudi v tem smislu organizirano.«

V zgodovinskih arhivih je bilo do sedaj najdeno, da so prvi letni tabor organizirali ravno leta 1931 pri vasici Ribno nad Radovljico ob Savi Bohinjki. Taborjenje so na isti lokaciji ponovili tudi leta 1932, kasneje pa se je ta dejavnost zaradi različnih razlogov prekinila vse do leta 1952.

Šotor in tabornik na društvenem taborjenju leta 1932

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od tega leta naprej pa je društvo organiziralo letne tabore neprekinjeno vse do današnjih dni. Taborjenja so se izvajala na štirih različnih lokacijah.

SAVUDRIJA (1952)
– lokacija: na področju današnjega avtokampa Pinjeta v Savudriji
– termin: 24. julij do 21. avgust, v dveh skupinah
– namestitev: 26 šotorov

Taborjenje v Savudriji je potekalo v dveh skupinah po 14 dni. V prvi skupini, od 24. julija do 7. avgusta, je pod vodstvom vodnikov taborilo 68 otrok med 10. in 14. letom starosti. V drugi skupini, ki je trajala od 7. do 21. avgusta, pa je taborilo 66 mladincev in mladink ter članov in članic društva.

OMIŠALJ, OTOK KRK (1953)
– lokacija: pod vasjo Omišalj na otoku Krku
– termin: 24. julij do 23. avgust, v dveh skupinah
– namestitev: 33 šotorov
Taborjenje v Omišlju je potekalo v dveh skupinah po 15 dni. V prvi skupini, od 24. julija do 8. avgusta, je pod vodstvom vodnikov taborilo 82 otrok med 10. in 14. letom starosti. V drugi skupini, ki je trajala od 8. do 23. avgusta, pa je taborilo 72 mladincev in mladink od 14. leta starosti naprej ter članov in članic društva.

Razpis taborjenja v Omišlju leta 1953 (termini skupin so drugačni, saj so jih naknadno spremenili)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VALOVINE, PULJ (1954–1959)

– lokacija: področje Valovin (blizu kopališča Stoja) pri Pulju
– termini: od začetka julija do druge polovice avgusta, v treh skupinah
– namestitev: v začetku med 35 in 40 šotorov, na koncu že okoli 55 šotorov

Taborjenje na valovinah je vsa leta potekalo v treh skupinah. Prva skupina (trajanje 20 dni) je bila vedno namenjena otrokom od 8. do 12. leta starosti, ki so taborili pod vodstvom vodnikov, druga je bila namenjena taborjenju družin, tretja pa taborjenju telovadcev društva od 12. leta naprej. Obe skupini sta trajali po 15 dni. Prvo leto je taborilo v vseh skupinah skupno 110 oseb, zadnje leto pa že 400.

Pogled na tabor v Valovinah s trdnjave
Pogled na tabor v Valovinah s trdnjave
« 1 of 3 »

PREMANTURA (1960–)

Tabor (prostor s šotori) so do leta 1967 postavili na najetem zemljišču (zemljišče nad sedanjim taborom, kjer je danes parkirišče za avtomobile), od leta 1967 pa so vse šotore imeli postavljene na lastnem zemljišču. Leta 1962 so, po nakupu zemljišč, pričeli z izgradnjo glavnega objekta tabora – kuhinje z jedilnico, ki so jo naslednje leto tudi uradno dokončali in odprli. V prvih letih so imeli postavljenih 57 šotorov in postopno povečevali kapaciteto tabora na sedanjih 110 šotorov. Konec 80. let je v taboru letovalo največ oseb, in sicer jih je v vseh skupinah taborilo skupno več kot 900. Leta 2016 jih je taborilo nekaj več kot 600. Gonilna sila razvoja tabora v Premanturi je bil Jože Zalokar, ki je s svojimi sodelavci poskrbel za izgradnjo večine taborne infrastrukture. Zelo pomemben v razvoju tabornega življenja in aktivnosti je bil Andrej Bleiweis, v najtežavnejšem obdobju v času razpada Jugoslavije pa je premanturski tabor vodila Tatjana Zupančič.
Taborjenje je do vključno leta 1973 potekalo v treh skupinah, ki so večinoma trajale po 18 dni, od leta 1974 do 1986 v štirih skupinah, od leta 1987 pa vse do danes pa v petih skupinah (razen leta 2002 in 2003, ko je taborjenje potekalo v šestih skupinah).

Premanturska razglednica iz leta 1965
Premanturska razglednica iz leta 1965
« 1 of 17 »

Zgodovino in razvoj letnih taborov ŠD Narodni dom je jeseni 2016 v svojem diplomskem delu opisal Sašo Barle, ki pripravlja tudi Zbornik letnih taborov ŠD Narodni dom. Diplomsko delo lahko preberete TUKAJ>, zbornik pa bo izšel predvidoma jeseni 2017.