Od tega leta naprej pa je društvo organiziralo letne tabore neprekinjeno vse do današnjih dni. Taborjenja so se izvajala na štirih različnih lokacijah.

Taborjenje v Savudriji je potekalo v dveh skupinah po 14 dni. V prvi skupini, od 24. julija do 7. avgusta, je pod vodstvom vodnikov taborilo 68 otrok med 10. in 14. letom starosti. V drugi skupini, ki je trajala od 7. do 21. avgusta, pa je taborilo 66 mladincev in mladink ter članov in članic društva.

Taborjenje v Omišlju je potekalo v dveh skupinah po 15 dni. V prvi skupini, od 24. julija do 8. avgusta, je pod vodstvom vodnikov taborilo 82 otrok med 10. in 14. letom starosti. V drugi skupini, ki je trajala od 8. do 23. avgusta, pa je taborilo 72 mladincev in mladink od 14. leta starosti naprej ter članov in članic društva.

Taborjenje na valovinah je vsa leta potekalo v treh skupinah. Prva skupina (trajanje 20 dni) je bila vedno namenjena otrokom od 8. do 12. leta starosti, ki so taborili pod vodstvom vodnikov, druga je bila namenjena taborjenju družin, tretja pa taborjenju telovadcev društva od 12. leta naprej. Obe skupini sta trajali po 15 dni. Prvo leto je taborilo v vseh skupinah skupno 110 oseb, zadnje leto pa že 400.

Po selitvi leta 1960 na novo lokacijo pri Premanturi, so v društvu kupili lastno zemljišče v izmeri skoraj 20.000 m2 in na njem, predvsem s prostovoljnim delom in požrtvovalnostjo nekaterih posameznikov, zgradili lasten tabor, ki ima vso potrebno infrastruktuo za izvedbo vsakoletnih taborjenj. Življenje na taborih se je skozi leta spreminjalo in prilagajalo aktualnim družbenim razmeram. Kljub vsemu pa je skozi zgodovino ohranilo osnovna načela na katerih je bilo zgrajeno že prvo taborjenje. To pa je kolektivno sodelovanje pri delovanju in urejanju tabora, medsebojna pomoč in aktivno preživljanje prostega časa v naravi in z naravo. 

V prvih letih so imeli postavljenih 57 šotorov in postopno povečevali kapaciteto tabora na sedanjih 110 šotorov. Konec 80. let je v taboru letovalo največ oseb, in sicer jih je v vseh skupinah taborilo skupno več kot 900. Leta 2016 jih je taborilo nekaj več kot 600. Gonilna sila razvoja tabora v Premanturi je bil Jože Zalokar, ki je s svojimi sodelavci poskrbel za izgradnjo večine taborne infrastrukture. Zelo pomemben v razvoju tabornega življenja in aktivnosti je bil Andrej Bleiweis, v najtežavnejšem obdobju v času razpada Jugoslavije pa je premanturski tabor vodila Tatjana Zupančič.

Taborjenje je do vključno leta 1973 potekalo v treh skupinah, ki so večinoma trajale po 18 dni, od leta 1974 do 1986 v štirih skupinah, od leta 1987 pa vse do danes pa v petih skupinah (razen leta 2002 in 2003, ko je taborjenje potekalo v šestih skupinah).

Zgodovino in razvoj letnih taborov ŠD Narodni dom je jeseni 2016 v svojem diplomskem delu opisal Sašo Barle, ki pripravlja tudi Zbornik letnih taborov ŠD Narodni dom. Diplomsko delo lahko preberete TUKAJ>, zbornik pa bo izšel predvidoma jeseni 2017.